Vrt Firence

Manjši vrt obdaja družinsko bivališče, urejeno v večstanovanjski stavbi v strnjenem nizu mestnega tkiva na robu starega jedra Firenc. Glavnina vrta je v pritličju, skritem za zidovi in rastlinjem, drugi del pa obsega (še neizvedeno) sončno teraso v prvem nadstropju. Vrt gleda v notranji del stavbnega kareja in si meje deli z vrtovi sosedov. Prostor, podnebje in želja naročnice po intimi so narekovali oblikovanje z gosto zeleno bariero, ki daje zavetje pred pogledi in ustvarja ugodne mikroklimatske pogoje.

Zibelka renesanse je narekovala zasnovo vrta v več potezah. Renesančni koncept vrta je otium, prostor oddiha, sprostitve in umika iz dnevnega vrveža urbanega življenja in posla, negotium. Otium predstavlja tudi umik na deželo, vrt pa košček podeželja, preseljen v zgoščeno urbano tkivo in namenjen kontemplaciji. Če je otium, ki ga je eliti omogočal presežek časa, nekoč narekoval intelektžualno, aktivno preživljanje brezdelja v zamaknjenosti v domačo, zasebno sfero, ali pa pri rimskih vojščakih - pomenil čas miru brez vojskovanja, je do danes preživel v ideji prostega časa. Povezanost vrta z bivalnimi prostori je prav tako ključna lastnost renesančnih vrtov, ki delujejo kot podaljšek notranjega prostora. Zeleni vrt v Firencah je zunanji bivalni prostor, dnevna soba na prostem, ki nezadržno aludira na zasebni vrt, giardino segreto. V vrt vstopamo iz kuhinje in jedilnice, vanj gledajo okna spalnice. Vstope v hišo označujejo za toskanske vrtove značilni lonci iz terakote. V zavetju kakija, ki ščiti pred pogledi z višjih nadstropij, je predvidena sedežna garnitura, nadkrita in za nadstropje dvignjena terasa pa bo prostor za družinska druženja, za mangiare. Pod stopnice, ki vodijo do terase, je avtorica umestila shrambo za orodje. Nova vrata so po tradicionalnem vzorcu oblikovana iz cipresovega lesa, starinski tečaji in ključavnica pa so bili obnovljeni in ponovno vgrajeni.

Okrog hiše je pohodna površina iz lokalnega kamna pietra serena, z žgano površinsko obdelavo. V vrtu se sprehajamo po peščeni površini mešanih barv. Organski zasaditveni vzorci so umaknjeni ob robove, zamejeni z robnikom iz kortena, vendar kontrolirane oblike rahlja preraščajoče jih listje. Oblikovno bolj zadržana je funkcionalna zasnova terase. Ohranja obstoječe tlakovanje iz terakote, ob zidu je načrtovana vednozelena živa meja iz lovorja, okrog mize pa so razporejeni terakotni lonci z dišavnicami. Nad teraso se bo po kovinski pergoli vzpenjala glicinija.

Renesančna arhitektura daje ogrodje vrtu, ki mu je avtorica dodala sodoben pridih. Pri zasnovi se je navezovala na stara renesančna dvorišča, v katera so pogosto vnašali eksotične rastline, palme in citruse, a sama je poudarek namenila predvsem listni strukturi, in ne toliko cvetovom. Tako ima firenški vrt s svojimi velikimi zelenimi ploskvami in zanimivo listno strukturo eksotičen tropski pridih. Monokromatski učinek razbijajo cvetoče trajnice in grmovnice, ki vse leto ustvarjajo paleto barvnih poudarkov – spomladi so to glicinija, potonika, iris in orlica z vijoličastimi, rožnatimi in modrimi odtenki cvetov, poleti cvetijo bele hortenzije, jeseni anemone, zvezdasti jasmin spomladi doda vonj. Senčnost vrta zagotavlja obstoječi kaki. Zaradi tega so bile tudi izbrane sencoljubne in podrastne rastline. Gosto zeleno maso ustvarijo vednozeleni šaš (Carex oshimensis ‚Evergreen‘), lepljivec (Pittosporum tobira ‘Nana’), trpotčevolistna hosta (Hosta plantaginea), sobna aralija (Fatsia japonica'), z zaslombo lovorja (Laurus nobilis). V vrt so med rastline razpršeno posajene svetilke na pecljih, ki kot kresničke točkovno razsvetljujejo prostor. Vrt zagotavlja kroženje vode in zadrževanje izhlapevanja skoraj v zaprtem krogu. Čeprav so Firence sušne, je z gostoto zasaditve, senčno lokacijo in zaslombo zidu mogoče doseči takšne mikroklimatske pogoje, da uspevajo tudi rastline, ki potrebujejo bolj vlažna rastišča. Izmenjava vode med rastlinjem in ozračjem jeseni pričara rosne meglice, za katere bi lahko malce predrzno rekli, da v prenesenem pomenu nadomeščajo giochi d‘acqua, fontane in druge igre z vodo, še eno značilnost renesančnih vrtov, ki pa si jih v današnjem času zavedanja vrednosti vode skoraj ne smemo več privoščiti. 

Vrt spaja starejšo arhitekturo, ročno obdelane kamnite stopnice in obrtniške detajle s sodobnejšim zasaditvenim vzorcem v celoto brez odvečne vsebine. Igra s teksturami, plastenjem in svetlobo ustvarja različne globinske plane. S čisto govorico odlično izkoristi prostorsko omejenost in daje podlago za neopredeljeno rabo vrta, aktivno kontemplacijo ali uživanje v prostem času, miru in presežku časa, izraženem v otiumu.

Avtorica besedila: Urška Kristina Škerl, članek Hiše št. 118, leto 2021

Naročnik: zasebni
Velikost: 100 m2
Projekt: 2019-2020
Gradnja: 2020, v gradnji
Krajinska arhitektura: Ana Tepina